Zaspi sedaj, zeleni rob obzorja!
Zardele črte migotajo,
Zastrti mrki liki
plapolajo
s prepoznimi odmiki,
saj tvoje pesmi ne poznajo.
V bel Nič potuje vsa sinjina morja ...
Odvedi sence, bleda luč medleča!
V kanjonu tvoja sled počiva
in migota zaledje
kakor sveča,
ko v mrk temni sosledje
vsega, kar vem; kot vzbrst varljiva
gre v prst, pepel lepota, še dehteča.
Pa vendar, čeprav vse odhaja, to še vedno nosimo v sebi. Lepo!
Pozdrav
Dimitrij
urednica
Poslano:
23. 05. 2016 ob 12:17
Spremenjeno:
23. 05. 2016 ob 12:18
Hvala, dimitrij, tale fina forma, ki jo je uvedel maatjazh me je prav pritegnila. Zelo upam, da se je loti še kdo ...
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/112102/prizmati/1/#komentar169831
Lidija, vesela sem, da je tudi tebe pritegnila zanimiva forma, s katero je navdušil maatjazh in jo obogatila z vsebino, ki da misliti;
upajmo, da se nam pridruži še kdo;
lp, koni
Tudi jaz upam, da bo tako, koni☺
In jaz ;) no, tale dvojni se mi zdi izjemen po pomenu in atmosferi, me pa zanima, kaj poreče avtor pesniške oblike?
Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!