ZGODBE MESTA

Ulica je prazna.

Gorijo luči srečnih ljudi

čuti se odsev njihovih poti in korakov

misli upov želja in oblakov

in tisočerih sledi ki jih življenje pusti.

Pločnik je zapustil

še zadnji nočni zanesenjak

hiše pokrite luči so odkrite

so vrata zaprta in srca odprta

vsakdo svojo zgodbo živi

vsak si življenje po svoje kroji.

To kar nekoga veseli

so za drugega same skrbi

še več si želi to kar živi za njega ni

odpira si vedno nove poti

za njega ni konca poti sanj in želja

vedno po novih prigodah hrepeni

jadra vedno odprta ima

se globoko potopi v morje življenja

za njega ni varnega pristana.

Moj korak je težak

pravi vojak ali sem res junak

s tem kar sem storil

sem svoje sanje ubil.

Mlado dekle po ljubezni dehti

to kar dobi pa je brezno laži.

Stari par ljubezen ima

je mladost preživel in bolezen zajel.

V mali sobici mladi par svoje sanje živi

nad njim pa oblak gorja lebdi.

V mladosti veseljak nato veljak

sedaj v travmi živi

zaradi svojih preteklih dni

življenje ga je povozilo

skrbi so ga ubile

sedaj ga samo kupica rešuje

na mizi ljubica leži

pa vendar njegove more ne more pregnati.

Nekje na koncu ulice novo življenje živi

rojenice so mu podarile vse luči tega sveta

so jadra odprta svetilnik gori

ga burja ne moti samo pluti si želi. Felix

Felix