me boš imela z biomehanično popkovino večno 
priklenjenega na plešasto drobovje svoje živčne
hobotnice. a glej, ko sem prvič zaslišal zavijanje
siren tega krasnega novega sveta, sem si nadel

poročno obleko in se kastriral kar sam. odrasel
sem tisti hip, ko so mi rokovnjači vgradili v srce 
starodavno turbino in mi rekli, naj redno skrbim
za čistočo tal pod ideološko stružnico, da se bo

skozi njih dobro videlo hvalevredne ovčje boke
vseh tisočih mater, ki so s svojimi voluharskimi
krempeljci vpraskale v usode pesnikov liturgijo
ptic selivk, ki se nerade vračajo pod rodni krov.