po rosni travi
tečem bosa
skozi sence
srkam kaplje sonca
opita
dajem piti
nekje v globini zaboli
od polnosti dotika
zadrhtim
kot struna
na začetku
melodije časa
odpojem se
v vse
vse poje v meni
to jutro
sem srečala
sebe
Razmišljam,.. da res ne moremo mimo sebe, vedno se srečujemo. ;)
lp
in velikokrat gremo mimo sebe, brez da bi se spoznali.....v vsem :)
lp
urednica
Poslano:
25. 05. 2016 ob 16:52
Spremenjeno:
25. 05. 2016 ob 16:52
super tole
morda bi bila pesem bolj odprta, če bi odstranila besedico, ki ni potrebna in jo obremenjuje, na koncu pa predlagam še, da ne uporabiš zaznamovanega besednega reda: takole, če smem ilustrirati, o čem govorim:
hvala, Lidija
ja, morda res ne potrebujem - zbujanja, da pudarim jutro :) ker zbudim se lahko kadarkoli in jutro je lahko tudi zvečer :)
Lp
Pi
....ali pa glede na sedanjik.....srečam - sebe
?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!