Bela si ladja,
ki mirno ploveš,
tiho drsiš po valovih.
Široko razpeta
jadra so tvoja,
vihrajo na belih drogovih.

V nebo ozri se:
bele ovčice,
nežni oblaki v modrini.
Pené se valovi
ob bokih tvojih,
meglica se spušča v sivini.

Oči priprte
daleč zazrte,
vidijo tvoje obale.
Nihče ne ustavi
njih hrepenenja,
da bi neslišno pristale.

Tja te odpelje
moč tvoje želje,
tudi čez rane boleče.
Ne vzameš kar nočeš,
samo kar hočeš,
da se dokoplješ do sreče.

Pop Otnik