V poezijo si vnesel stabilnost
vertikale tvoje besede vklesane
v skalo trenutka prinašajo sonce
z vedrih gora ki omamlja angele
močneje od greha ki ga vsi vemo
ni če bi bil človek kdo bi te slišal
med trumami angelov in Rilke
zora je vstajala nad Devinom
te je prijel za roko iz kristalnega
podstavka s katerega padajo
zlati kipci napuha ki ga razbijaš
z odločno gesto aristokrata duha.

Videl sem Borut tvoje angele bili
so svetlo modrih uči in dolgih
črnih las kot griva prednikov ki
jim odpiraš vrata v čudovito
bivališče iz besed prizemljenih
v duhu saj dobro veš in to vem
tudi sam da je edina materija
materija duha in da truplo rodi
nova trupla ki slavijo črve v tem
blatnem dolu namenjenem pozabi.

Ko v duhu listam tvoje poeme
mi satan ne more do živega
počutim se varno in tudi zmaji
ki si jim z mečem poosebljene
svetlobe porezal glave me ne
mučijo več lep pozdrav od
Žigona ki nima več bontona
zmore pa globok poklon naj
živi Poezija cipa trenutka in
kraljica večnosti še rečem in
odletim tja kjer naju več ni..