NJENA POMLAD       

Bila je pomlad, njena pomlad,

sanje so se prebudile,

upanje je krila dobilo,

srce je vzvalovilo.

Samo naprej.

Morala je pustiti svoje sledi.

Pred njo so bile nove poti,

neznane, pa vendar iskane,

v srcu skrite in v duši prikrite.

Je to ta pot?

S plahim korakom je stopila na njo,

z radovenimi očmi je zrla naprej,

v daljavi je zaznala svoje sanje,

nove poti, nove smeri,

Za njo je bil prvi korak.

Ozrla se je nazaj.

Pred njo so bile mamine sanje.

Ostale so samo njene solzne oči,

težki korak in tresoče roke,

Očetov nasmeh, pogum ji je dal.

iz daljave je prihajal njegov glas:

Pojdi dekle, tvoje sanje so tam,

Ne oziraj se nazaj.

In je šla.

Felix