Rasti roža, rasti.

Danes je bil tvoj dan,

danes te nihče ni utrgal,

preživela si po sreči,

morda te nihče ni pogledal

tvoje lepote v cvetu

ki mami oči

in potegne roko

da obstaneš v njej

kakor darilo

za prazno vazo

za lačne oči

in polepšan prostor

za dišavo,

ki opominja

na zadnje izdihe

ko te voda vleče navzgor

a čas te mehča

in suši.

Dajem zadnji aspirin

da bodo vrtnice ostale rdeče,

ker jutri bo najino slovo

in cvet bo padel na mizo

za zadnji pokop pogleda

roka bo spravila v smeti

ostanek tvojega  življenjenja

od takrat

ko je še bil.

Vse in vsak

se enkrat zlomi

dokončno

ko odpade

od zrelosti

časa.

Zbogom.

Umirava vem.

IŽ-lev