Na petek trinajstega

sem odvrgla spone

najinega vesolja.

Brez odvečnega vraževerja

sem obstala tam, v sapi zraka

in pristala na nežnem dnu vode.

Kljub temu, da sem padla v neznano,

je bil dotik z drugim bitjem

močan, a hkrati eteričen.

Čutno površje in hrepeneča

notranjost sta se združila,

ujela drobec harmonije

in jo razvlekla do galaksije.

Tam je tičala zadnja sled srca,

razparana in omočena s solzami.

Uteha je prišla s krikom

in se oprijela grebena svetlobe.

Almaya