Hladnó je in pamet me več ne uboga,
premrla so usta in veke ledene.
Ne vidim ognjene svetlobe nobene.
Ta bi plamenela čez zid tokokroga,
ki moja ga želja po krvi ustvarja.
Predana sem temnim hodnikom pošastnim,
zaupana Sili, ki z grozo udarja.
Ne morem uiti več besom oblastnim.

Vseeno lepoto sem ti poklonila,
čeprav si prepozno jo čutil cveteti.
Za vedno sem kri ti v očeh zledenila.
Takó si me hotel - brezsmrtno imeti
in zdaj sem še tebe v temó potegnila.
Ne greš! Zdaj ne moreva v miru umreti.
+
Preveč brezen se že pred nama odpira,
da zmogla bi v zadnjo svetlobo prodreti.
Premajhna je Luna in noče požreti
hlepenja, ki naju - brezkrvna, odira.

Lidija Brezavšček - kočijaž