Svetloba.

Tišina.

Oddaljeni šepet.

 Misli.

Svetloba prihaja iz neba,

se skozi okno sprehaja,

se po steni igra,

saj komaj razločiš,

kaj je igra ta,

je to odsev stvari,

odsev, ki se ti zdi, da je,

pa vendar ga mogoče ni,

te varajo oči?

Tišina spremlja igro senc,

sten, stvari,  planetov,

ples oddaljenih misli,

tvoje duše,

ki spremlja vse to,

tišina, ki je slišati ne moreš.

Šepet se skozi gosto tišino prebija,

šepet kapljic, ki se podijo iz neba,

ko skačejo po listih, sem in tja,

a v daljavi se sliši tudi glas življenja,

sliši se kot šepet orkestra kako igra.

Je vse to res, se mi to samo zdi?

Je to moje življenje, od kod prihaja to?

Premišljujem,

misli iščejo odgovore na to,

je to le kolektivni spomin,

ideja,

ali sem to jaz, ki zdaj in tu živim,

ali se le zdi, da to sem jaz

in samo moja ideja še živi.  Felix

Felix