dobra, pritegne ta metaforični izraz molka in zaprtosti, zaradi česar smo včasih tako nerazumljeni, da nas potem nesrečnost ob tem potegne v začaran krog, v katerem to stanje, kjer ni več prostora za krik, samo še poglablja v svoji brezupnosti.

Nekaj me je zmotilo pri zgradbi pesmi,  pri zaključku . Vsi petvrstični odseki so logične celote. ki jim potem sledi samostoječ verz o kresničevju, ki petvrstični odsek dopolni.

 Razen zadnjega. Poskusila sem prikazati, da nekaj manjka. Mislim, da boš takoj vedela zakaj gre. 

kresničevje nikoli ne zacveti

v besedah med vrsticami
temačni tokovi odnašajo
zadnje pramene luči
in pljuča so polna prahu
ki ga je nemogoče izkašljati

kresničevje nikoli ne zacveti

v ograjenih vrtovih molka
so vse lupine zasedene
in ni prostora niti za krik
stisnjen med nedozorele jagode
salomonovega pečatnika

kresničevje nikoli ne zacveti

pod perutnicami krokarjev
ki neslišno jadrajo v enakonočje
se zapirajo veke spodmolov

..............................

..............................

.................................

.................................

..................................
med neumestnim upiranjem
v suhem žilju potokov in rek

se kresničevje vase suši

LP, Lidija

Hvala, Lidija. Si mislila tako, da se pesem podaljša za eno kitico, na primer:

pod perutnicami krokarjev
ki neslišno jadrajo v enakonočje
se zapirajo veke spodmolov
ki padajo kot skalnate zavese
do zevajočih kuščaric

kresničevje nikoli ne zacveti

v zamolku kraških gmajn
kjer perunike ne potočijo solze
korenikam pričakovanj
med neumestnim upiranjem
v suhem žilju potokov in rek

se kresničevje vase suši

?

LP, mcv

JA,  bereš mi misli ☺

Že popravljam ...

Se mi zdi bolje, ja.

LP, mcv