Slišal sem te peti

slavospev smrti

po brodolomu noči.

Tvoje glasilke, hrapave

od preštevanja trupel,

so odrekle poslušnost

sanjam o novem jutru

v soju preluknjanih oči.

V bistvu zadostuje eno

zalito grlo, da ne moreš

več skozenj na ono stran.

Tukaj pa je tisoč grl, tisoč

prerezanih goltancev,

ki te grabijo za vrat, ko

poješ slavo črvom

na strohnjenem odru

obglavljene vertikale.

Pomisli, da eno samo

zalito grlo poje pesem

tvoje odrešitve, ti pa

zaman steguješ roke,

da bi zaprl usta zboru

neobtožujočih škrg,

ki jih nerodno natikaš

na podplate ubitega

poljuba za lahko noč.

Kriv si za vsako smrt,

ki te ni spustila skozi.

Kriv si za smeh otroka,

križan na tvojih slepih

dlaneh, ki razširjajo noge

za abortus odpustkov

iz neutolažljivih pizd,

ki goltajo kurac tvojega

obglavljenega jezika.

Kako te ni sram, da nisi

crknil z vsako bolečino,

ki te ni pribila na križ

v tej hosti križev, ki

častijo krvavega Boga.

Scvri se v žarometu

nepotešenega trebuha,

ki golta brezsramne

prdce tvojih obžalovanj.

Od krikov v votli lobanji

sesirjenih vzdihljajev,

pristnih kot užitek kurbe,

bi nasitil tisočnijo lačnih

zlorabljenega zaupanja

v zmagoslavje padca.

Iz ene same utopljene

solze, ki si ji zaprl usta,

da ne obnemiš za večno,

si izdelal zrkli slepi lutki

in se zazidal v ocean.

Niti sam ne verjameš več,

da so tvoji razuzdani prdci,

ki jih rojeva sočutna rit

dovolj za razsvetljenje

v modih brezčutnega

Bude rojenih trupelc

prenažrtega srca,

ki kot vešče krožijo

okoli tvoje ugasle luči.

Ko se prebudijo, bo

voda zalila tvoj smeh

in ti boš molil, da se

boš zmogel utopiti

v njenih penastih kodrih,

preden te odtisne kot

fosil na skalo dreka,

kjer tvoj Olimp smrdi

do ostudnega neba, ki

si ga izbral za vstajenje.

Ko boš odšel, bodo jokali

za tabo samo še odprti

grobovi, ki si jih pozabil

zasuti z lakoto po padcu.

In ko se boš vrnil, bo

prepozno za vrnitev.

Kot je bilo prepozno

za Boga, ki je zgrešil

tvojo molitev na WC-ju

za odvajanje od sebe.

Klistir bo tvoja odveza,

ko boš stopil predse

in spoznal obist slepil.

Na sotočju približkov

boš nategnjen od upanja

za eno samo ranjeno

sekundo sklenil mir

s posiljenim Jazom in

pokleknil pred svetim

zeljem belega zajca.

Naj bom mana v zrklu

njegovih sekalcev, boš

dejal v preblisku upanja

na ukinitev želje, tudi to

je nekaj za začetek, nikar

ne pričakuj preveč.

Preboden od kesanja

boš končno našel obliž

za postarane rane in ga

nalepil na edino besedo,

ki je ostala v besednjaku

iz slovarja razuzdanosti.

Jebite se!

vidzigon