Z roko sežeš čez glavo
v posodo z ringloji.
Zagrizeš. Sladko se razleze po jeziku.
Ležiš na starem temno rjavem kavču.
Maminem. Z razpokanim skajem
na naslonjalih za roke.
Skozi žametne zavese preseva sonce.
V snopih poplesujejo kosmi prahu.
Zapreš oči.
Porto Santo. Leta '95.
Madeira in papaje.
Ženska se ti potna razlije ob stegnu.
Grizlja ti ušesno mečico.
Desnica zdrsi preko prsi
in trebuha pod rjuho.
Prah vzvalovi v oblaku.
Pod vajinim oknom vrtec na sprehodu.
Ena mala račka šla je na potep …
Odsesa se od tvojih ust.
Obožujem, ko imaš okus
po ringlojih, reče.
Potem se začne krohotat.
Veš, midva bova zjebala svet.
Na koncu samo še vzdihuje.
Prižgeš ročno zvito portugalsko cigaro.
Mehari's sweet orient.
Tudi ona je govorila, da bosta zjebala svet.
Na Portu Santu. Leta '95.
Dolg požirek cenenega ruma.
Koščico pljuneš v pepelnik.
Tako lepo žalostna.
Na koncu je ravno obratno. Nikako ne uidemo svetu ;)
Lp, T.
Hvala, Tamara.
Mislim, da imaš prav ;)
urednica
Poslano:
13. 05. 2016 ob 18:19
Spremenjeno:
13. 05. 2016 ob 23:16
Svet je življenje in inserti so ponavljanja. Prav vse se preživi in sveta nihče ne zjebe, svet nam pusti, da si mislimo, da ga lahko. Sami ali še s kom ... Če ne, pa s kom drugim . Včasih je za spomine dovolj asociacija, ki jo ponudi ringlo. Ni treba nazaj v Porto Santo, v bistvu smo vedno tam ... Sami kot povsod.
DOBRA. (se opravičujem, da je namesto obrazložitve padla kvazi interpretacija, ampak, saJ si jo smem privoščiti ... )
Lp, lidija
Waw, Lidija, takih interpretacij sem vedno neskončno vesel.
Hvala iz srca :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Kristian Koželj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!