Predstavljaj si da zapustiš

vse svoje in odideš na obalo

z vrtnico v roki ki si si jo

podarila predstavljaj si da

ne misliš več na njih niti

v sanjah več pomisli da je

biti ti spet samoumevno kot

požirek vode ki ga spustiš

po svojem grlu pomisli da

se obdaruješ s sabo obdana

s trni okoli mehke samote

da nenadoma vse raste in

umira samo zate ne da bi

se te dotaknilo poskušaj si

predstavljati svet ko je bil

še tvoja predstava o svetu

tvoje igrišče za vrtničnim

grmom tvoja deška roka ki

vsemu česar se bo nekoč

oprijela daje še neobrezana

imena poskušaj spet najti

ta imena odpreti usta ki so

jih izrekla in z njimi znova

poklicati vse svoje dovolj je

da se ozrejo in gredo naprej

svojo pot pomisli da je lepo

da gredo naprej svojo pot da

lahko prvič odkar se poznaš

pustiš vrtne škarje samevati

globoko v svoji temni sredici.

vidzigon