za odnesen tren
je spomin veja
kamor se zatakne
obvisi
ko poniknejo vse sape
smo prhlost
misel odplava
da se nekje
obleče v nov jok
zaliva zeleniko
vse do krošnje
kamor se ulovi življenje
da strohni
med kostmi verjame
da smo očetje, matere, hčere in sinovi
da so hudiči, angeli, demoni in bogovi
zazidanci za stene
posiljenega časa
lovimo v romane, kamen in poeme
kar nedojemljivo šepeta
kot slutnja
še neubeseden košček
z druge strani lin
prepišnega sveta
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!