Čakanje
Izgubljam se
v razpokah oljke,
kjer komaj slišen veter še šumi.
Spotikam se ob lastne misli.
Obraz je kot globina
modrega zaliva, ki išče
in želi odmev valov
v jeziku ravnovesja.
Neskončnost časa
me zapelje v čakanje in
ko najdem mesto za razmislek,
z zajemanjem peščenih zrn,
ki uhajajo med prsti,
premikam čas v neskončnost.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: koni
- 07. 05. 2016 ob 14:44
- Prebrano 510 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 163.35
- Število ocen: 9
