Ko se utrujena uležeš

na hladna pomladna tla

in se prepustiš oblakom

da ti prepodijo misli

se spomniš belih noči

odprtih vrat z vrta v sobo

za njimi prisotnost nečesa

kar je starejše od smrti

in mnogo mlajše od rojstva.

Zgodbe ki jih skrbno hraniš

izgubljajo težo kot breze so

ki rastejo iz tvojih oči.

Sprva neslišno kot prvo jutro

nato vse glasneje kot pogled

namenjen nikomur in vsem.

Potem se zaveš da si breza

ustrašiš se te čudovite misli

in komaj opazno zahlipaš.

vidzigon