V mestu svojega telesa,
kjer je ranjenec obležal
na pragu srca, se ubadam
s sesedanjem vase.

Nek strahopeten občutek
varnosti me zadrži na tem
kraju, ki se mi je nekdaj
zdel begunski kamp.

Lovim metulje bankovcev,
s prijateljevimi odtisi stopal
na obrazu. Neskončne so
možnosti telesa, pravim,

medtem ko bog kobilic na
tankih nogah skače kvišku.
Najbrž je jecljal, ko je
ustvarjal človeka.

Zato nori niso nori kot mi;
potrebujejo le riž, sol, čili,
drva; opravijo lahko
brez poezije.

(Napaberkovana pesem. Vključno z naslovom, sestavljena iz verzov različnih indijskih pesnikov in pesnic, iz knjige Kavita - Antologija sodobne indijske poezije; DSP, 2015, z nekaj dodanih besed in z nekaterimi manjšimi spremembami.)

Tomaž Mahkovic