Sluge razuma si pulijo srca iz prs,
jih teptajo in mečejo v sortirnice
organskih odpadkov, medtem ko

trepetajo za svojo s pravili omejeno
močjo, ki postaja vse bolj in bolj nemoč
in moč nemočnih divjadi podobnih

balzamiranih trupel programiranih
sužnjev v okinčanih oborah svobode.
To je podoba raja, ob kateri ne eni ne

drugi ne vedo, da okvir ni tu, da bi zaprl
vsestransko razsežnost razstavljene slike,
ki se vsevdilj 'in vivo' kot 'in vitro' oplaja

naprej. Povsod. V razumu in v srcu,
kot tudi v silicijevem mikročipu vgrajenem
v mehka zatilja Homo sapiens prvakov.

Tomaž Mahkovic