Mesec sence riše,

človek diha tišine,

sapa krošnje giblje,

da jih v sen zaziblje.

Kurir čez polje hodi,

pisemce nosi

nežno se mu drema,

noč orožje snema.

Iz srca mi vrel je jok jasnine,

v njegove žile, kakor v korenine,

temne, da so vsega prepojile

moje sanje in ga prebudile.

Ko zopet kurir pisemce nese

ga zadene ptica blodeča

vsa krvaveča.

Tam na gomili

šopek vene, rože še dehtijo

a ptiči v grmu se ne oglasijo

z njim golči srce, ki tu počiva.

levcek