v molku
po tebi ne bom šla več nikamor
poglej vrhove marjetic
stražarje najinih zajtrkov
devica še vedno sramežljivo
stoji v izložbi sredi mesta
kipi se neslišno selijo
berejo se kot midva
na najnižji strehi
tako nizki
da se lahko s podplati
dotikava drug drugega
poglej na glavi nosim
vedro z morsko vodo
za ribe ki jih bova
izmaknila ribičem
koča je prazna
razmetane lasulje
sedijo na mizi
v temnem molku
ladja še vedno pluje
ko se končujeva
toplina zimskih rok
sprehaja klepetave misli
in zre v najin dih
Ljubezenska pesem, ki jih od tebe nismo ravno vajeni, a s tvojim osebnim pečatom ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 29. 04. 2016 ob 22:20
- Prebrano 826 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 472.96