Nekje za soncem

za najtemnejšo skorjo sonca

kjer žari sibirski hlad

je brezdanja

je prepadna luknja

v kateri na stotine žejnih koščkov

razpada tvoj obraz.

Poskušam se ga dotakniti

s svojimi slepimi očmi

ga najti med izgubljenimi rečmi

v tem kozmosu iz blata

a ne vem zakaj mi uhaja

hitreje kot prah iz zdrobljenih kosti.

Še sanje obnemijo

ob njegovi nedotakljivi

od črvov časa nažrti lepoti

in bolj ko ga iščem

bolj mi krvavijo tatinske roke

ki so mi ga nekoč

pred nedavnimi časi

tako lahkomiselno podarile.

Zdaj je že prepozno

moj nenaseljeni

moj opustošeni pogled

se obrača vase od bolečine

ne da bi mogel podariti

žolte svetlobe tvojim votlim očem.

Tam nekje za soncem ki ga ni

v kozarcu iz počenih ustnic

neprestano izgubljam tvoje ime

in v jarki svetlobi dneva

iščem v tebi svojo pozabljeno luč.

Nekoč še zdaj ga vidim

bo prišel k meni tvoj izgubljeni obraz

in se naselil kot maska iz pepela

na trudne dlani dneva

da bo zabolelo nož od udarca

v prsi najinega večera

ki ga nisva nikoli

ampak zares nikoli doživela.

Ta tvoj nikoli

ampak zares nikoli

dosanjani obraz.

vidzigon