»A ni lep dan?«
reče in oddrsi mimo
še preden dvigneš glavo.
Saj veš, da ni govorila tebi.
Sploh pa je šele pred nekaj
minutami nehalo liti. Menda.
Te dni nihče več ne stopa.
Drsijo.
Se prelivajo. Cedijo.
Mezijo.
Razlezejo se. Kot vosek.
Spomini.
Čisti.
Jasni.
Nekateri obarvani naknadno.
Kot stari partizanski filmi.
Je bil praznik.
Je bil sneg.
Je bil pogreb.
Je bil maj.
Je bilo triinpetdeset let.
Je bilo vino. Zanič. V ogromnih količinah.
In otroški jok. Je bil. Z modrimi očmi.
So cvetele češnje.
Včeraj. Lani. Danes?
Vrstni red. Se spreminja.
Gledaš golobe.
Upaš, da se bo kmalu vrnila.
Triinpetdeset let.
»Samo čez cesto skočim po kruh.«

Kristian Koželj