Iščem pot,

ki je še včeraj vodila

mimo najinega okna.

Koder so se svetila srca

v drobni luknji v polknah,

morda naju je kdo videl,

ob slovesu včerajšnjega dotika,

ko sva se poslavljala

od večera.

Ob dnevu so srca temna,

le noč jih posvetli,

ko svetloba doma posveti

skoz njih.

Podnevi ne dajeva slovesa,

vse kar je, nosiva s seboj.

Nocoj bo znova

svetila luč,

zadnji dotik pred slovesom dneva

dodava eden drugemu

in odideva.

Proti jutru.

IŽ-lev