Le trajanje ne pomeni nič.
Z njim opraviš na samotnem otoku,
ko se pesek zapisuje med prsti.

Spiješ praznino in odtrgneš srečo,
pogleduješ krpe kože, kako se napenjajo v nebesno jadro,
pokončen jambor je zrak, steber neulovljivosti,
kot jutranji vrvež pomešanih trav v morju.

Večkratno butne ob bok.
Pomirjena usoda spomina skozi mimobežnosti.
Les nagovarja steklo z zgodbo
o dolgosti potovanja in precejenih svetlobah skozi telo.

Vsebina na suhem pogleduje razburkanost;
opominja kot pritrkavanje navzočemu,
kakor pred več kot sto osmimi leti poslana želja,
upanje na gostitelja, da te predrami iz sieste narahlo,
kot da ni hotel in ti navrže v opravičilo,
da se pač zgodi.

Pluta je opravila s poslanstvom.
V objemu zatohlega zraka je razcepila kisik
in ga ljubosumno zadrževala.

Odpreš zamašek.
Porumenele besede čakajo glasove.
Svež zrak jim vdihne smisel.
Zapisano spregovori.

Na cilju si.
Prebran. Uslišan.
Da vrneš pismu čas nazaj.
Naj traja.

Dare Gozdnikar