Še zdaj ga vidim

golobarja

kako trosi golobom

pičo iz mojega

drobovja.

Prav nič me ne boli.

Celo veseli me

ko ga gledam

kako to počne.

Skrajno obzirno

do golobov in mene.

Vidim ga

kako hodi po parku

z vrečo polno

mojih iztrebkov.

In kako jih golobi

horda golobov

razdira pred mano.

Ne upam si ga ogovoriti.

Da ga ne zmotim

pri delu da me ne

začnejo boleti

ošiljeni golobji kljuni.

V njem zaznavam

skorajda sočutje.

Do golobov in mene.

Toplo domačijsko

sočutje.

Kakor tisto

izpred mojega doma

polnega ptičev

vseh velikosti in barv.

Ali tisto ko ti je

golob še nekaj prinesel

od mene.

Sedaj pa vse kar sploh

lahko še ponudim

pripada golobarju.

Je njegova neminovna last.

Razdira jo počasi

da golobi slučajno

ne odletijo drugam

in razdrejo

kar se plete med nama

tiha vez

že lep čas.

vidzigon