sedem sonc, sedem smrtnih grehov visi s polomljenih
dreves: sedem palčkov naskakuje mrtev svet! prižgal
bom svoje oljnate luči in postal kočija razodetja, polh
razmišljujočega trnja s prašičjo glavo, samomorilec z
žeblji v harmoniki: všeč si bom. videl sem žolte curke
vročega olja, videl sem tisoče plesalk, ki so s tankimi
nožicami drobencljale po melasi skrbi, slišal sem stok
rojstnega planeta v lasišču večera: v ogledalu pesmi
sem zaspal, zadet od poceni sramu, od vriskov gnusa,
od pojavnih oblik sprenevedanja. a še vedno se znam
po mačje dobrikati tihim tetam v zapoznelih pižamah:
jaz - palindromni rebus, sanjajoča sekira, pijan poet.
Sem vegi, tako, da ne
Morem lajkat, dani b.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!