Poplačal sem zadnji stisk,

ki ga je moja koža zagrešila.

Zdaj grem, da ostanem sam

s težo svojih ptic oponašalk.

Ne rože ne stopinj ne bo za mano,

ko se bom prepoten zadnjič ozrl

in vas prosil za milost

spomina in življenja, upanja in duše.

Med prsti bom zdrobil klas,

ki je zdaj z jokom v meni zasejal senco dvoma.

Ga negoval, relikvijo življenja,

kajti le lepota, vidim, zdravi smrt in praznoverje.

Neprenehoma misli in je sklonjena

moja duša v meni.

To si hočem vzeti k srcu,

zato imam upanje.

sonofearth