V razliti zelenini tvojih oči
oddaljenega šumenja
preteklih pogovorov,
ki zatiskajo nohte v mojo dlan,
ko je bolečina bližine prijetna,
ko me spuščaš bliže,
ko te spuščam bliže
se skalibrirava
v naraščanju gladine
nepopite in lepljive rasti
v skupna hribovja.
Izobare so prilagajanja
nenehno razpredajočih poti,
kajti vrhovi so izraz nenadzorovanega lomljenja
in trganja večplastnosti.
Izcejava se iz globin, izcejava se
v prehodne plasti,
prilagajava se oblikam, ki jih ustvarjava
kakor jih razumeva
in plezava naprej, ko sva prepričani,
da lahko nebogljeno pokukava na površino
kot samoroden element duše,
ki se razlije med neskrhano površino
robustnega človeka,
ki ga svet še ni uspel zlomiti.

Evelyn