Stal je tam,

v toku vsakodnevne rutine,

sredi črvivih src,

čisto sam.

S svojo podobo je spominjal

na Jezusa,

preko rame mu je visela kitara.

Nerazumljen in poln

prezira do človeških zablod

je svoje starodavne oči upiral

v ljudi.

Niso ga videli.

Niso prepoznali muze ob njegovem boku,

niti krvavih črk, s katerimi je ustvaril pesem.

Prijel je kitaro,

strune potihnile pod njegovimi dlanmi.

Nevidna muza je tišino

spremenila v valujočo harmonijo.

Melodija ni dosegla ušes mimoidočih,

pa vendar se je zasidrala v

slehernega človeka.

Kajti pesem je pot v srce

vse od starega veka.

Almaya