Z gostim vonjem vstopaš.
V mojo negibnost.
Saj si vendar- razprostrta pomlad.
Skoraj neopazno se dotakneš
zbrazdanega lubja in že razcvetam
zmeraj nove svetove, pa vseh
niti ne morem prenesti.
Kajti v njih
je toliko presevnih življenj,
da se sam popolnoma razblinim.
Čudovito kozmična, kar predstavljam si kako me odnese in razblini.
Pozdravček, Sara.
in potem smo le prgišče...
Lp Albin
A
... le prgišče, včasih pa niti to ne.
Hvala, Andrejka.
Lp, albin
Kako nas ljubezen obudi, razbohoti in razblini ... rahločutna in lirična pesem, čestitke,
Ana
Poslano:
26. 04. 2016 ob 12:19
Spremenjeno:
26. 04. 2016 ob 12:20
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!