
Z gostim vonjem vstopaš.
V mojo negibnost.
Saj si vendar- razprostrta pomlad.
Skoraj neopazno se dotakneš
zbrazdanega lubja in že razcvetam
zmeraj nove svetove, pa vseh
niti ne morem prenesti.
Kajti v njih
je toliko presevnih življenj,
da se sam popolnoma razblinim.
Čudovito kozmična, kar predstavljam si kako me odnese in razblini.
Pozdravček, Sara.
... le prgišče, včasih pa niti to ne.
Hvala, Andrejka.
Lp, albin
Kako nas ljubezen obudi, razbohoti in razblini ... rahločutna in lirična pesem, čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!


Napisal/a: albin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!