Včasih občutiš vse hkrati.
Na srečo trajala le neznaten hip.

Takrat so z vseh strani vse strani prave,
kot si vedno v središču neskončnega vesolja.

Končnost podarja začetkom misel,
a čas se v počasnem posnetku vedno znova poslavlja.

Edinole, ko je seciran na Planckove rezine,
nanizane drugo ob drugo, nevedoč zase,
takrat mnogokrat izgineva s prostorom.

Vsaka plast ima svoj red, znan le sebi.
Kaos iztirja s stalnim voznim redom.

Stojiš na vmesni postaji in vate zeva prostor,
pozdravi te z naveličanim gibom obraza,
kot da bi bog zamujal k prvemu obhajilu.

Pred vstopom te križišče prekriža s cilji,
poti so v nogah prepletene vezalke smeri.

Vstopiš naprej.
Za teboj zamuda.
Ne njej poseda prihodnost,
neučakana izpolnitve,
cepeta na mestu, glasno jeclja nesmisle
z bolestno paranoičnim nasmehom.

Ena klofuta po levi strani je dovolj,
da opaziš lepoto desne.

Dare Gozdnikar