V svoji zjahani Cordobi

sem zapeljal se v Granado,

šel v Seviljo, Almerio,

tja v Jaen, Cadiz, Malago,

skratka, vso Andaluzijo

sem zoral s to kripo staro,

a na koncu, glej ga zlomka,

ko se vračal v očetnjavo

skoz Kordovo sem prelestno,

crknila mi je neslavno;

dušo izpustila črno

ji mašina je nenadno

v neki židovski četrti.

V čast tej "smrti" sem na kratko

se pomudil v sinagogi,

tamkaj bral je Kadiš glasno

kot nalašč rabin bradati.

Opogumljen s tem, redarsto

mestno sem poklical, rekel:

Odpeljite drago rajnko!

Odpeljali so jo, revo,

jaz pa globo plačal mastno ...

Da bi čimprej bil doma že!

Toda, za letalsko karto

nimam, žal, dovolj denarja ...

Kar na štop sem šel in jasno,

vleklo se je prav po polžje

preden končno v domovino

sem prispel nazaj ves prašen,

s tem končujem to romanco.

Matej Krevs