Spet sonce, spet barve,
svelobni kvartirji,
radósti naborki,
trepeta revirji.
Spet tóplo, spet dŕzno,
dišeče in mehko.
Zdaj spet hrepeneče
in prav nič več plehko.
Spet upanje novo.
Spet sanje iz sreče
in božanje tiho,
iskanje goreče.

Zakriči! Nekoč res
imel si me rad.
Pa saj vse razumem.
Prihaja pomlad.

Lidija Brezavšček - kočijaž