Če sva midva bogata so me vprašali.

Odgovorila sem da sva, da je najina zemlja pod,

po katerem hodiva, da nama je dan sveži zrak

in veliko dnevov še imava. Sonce bo še dostikrat

vzšlo in ob robu dneva zašlo. Najini koraki bodo hodili

od zaleta do cilja, kakor sva to počela že od nekdaj.

To ni šala, to je dejstvo in sprejemava ga takšnega, kot je.

Bližje najinem pogledu, bližje najinem koraku, ki naju

vsaki dan znova in znova pelje po ubrani poti, po kateri

hodiva in še vedno odkrivava lepote. Kakor gondoljer, ki

se nikoli ne naveliča veslanja in stoji zadnji in vesla, po vseh

vodnih poljih, kar jih je do zdaj spoznal in išče staro pot, da bo

pokazal svoje Benetke, ta čas ko midva mirno lezeva v njegovo ladjo,

da nama pokaže to vredno čudo, da kolobarim s svetlobo

IŽ-lev