DEKLE IN VETER

Ko sem bila deklica
po naravi sem preganjala veter
do zadnjega vetra.
Veter se je
večkrat skril v krošnje.
Bil je razigrani
rad se je poigraval z mojimi lasmi.
Počutila sem se, kot bi imela krila.
Listje je plesalo
metulji so se prevažali po zraku.
Tam sem bila jaz in vedno nasmejana
sledila sem metuljem
moje noge so lebdele nad tlom.
Veter je ponavljal moj smeh,
tekla sem za njim.
Veter mi je dal vlogo,
da dobim krila
in poletim, kot metulj.
Prevoz v vožnji vetra
odleteti daleč stran.
Tja, kjer še danes živi otroški svet.

NEVENKA