zadnjič sem srečal dekle, ki je vleklo za sabo veliko črno
cev, na koncu katere se je opotekalo sivo srce. stoj! sem
ji rekel, nocoj bodo z nebes padli leseni balkoni, podobni
tistemu, na katerem je stala julija, ko ji je romeo prvikrat
izbrisal spomin. ali veš, da bodo ponoči zaplesale ranjene
zvezde, da si bodo skoraj vse rože tetovirale na čela nova
imena? a ne veš, da bo čez nekaj let tvoja kri še bolj črna
kot cev, ki jo vlačiš za sabo? v tvojih kolenih bodo svilene
mravlje prosile za zadnji strel! dekle se je le bežno ozrlo v
nebo, prikimalo nekam v prazno in nadaljevalo svoj pohod.
postalo mi je žal, da je nisem spoznal že pred leti, ko sem
bil še pri močeh, da bi ji iz duše izpulil to sluzasto črno cev.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!