Pride čas, ko počasi
glava izprazni svoje misli
in jih zavije v prividno fotomorgano.

Začuti se nekje sredi
srca blaga bolečina,
v glavi vročina in prazno
telo, iztrošeno do konca.

Če nisi nor, da se ovijaš
skozi prepreke življenja,
skačeš iz ene ovire v drugo
se priliznjeno izprazni vse,
kar ti je ostalo od tega
življenja, ki po zemlji smrdi.

Ustavilo se je srce,
neskončno je bilo v
svoji preprostosti.

Vprašajo te od zgoraj,
ko te oživljajo:
"Še življenja?"
Odgovor jasno sledi: "Ne, hvala!"

Zame je tudi ta del življenja
bil odveč, bolje bo
če se vsaj 100 let ne zbudim
(beri: dobro naspim) in potem
spet v novo življenje rodim...

Dragan Ignjić