Za nezmotljivimi zidovi
je čas obstal.
Opran kot zimsko jutro
se skozi prosojnost žil pretaka.
Ugreznjene sanje,
ki vanje verujejo poslednje duše,
je zdavnaj v razpoke zakopal.
Zaman izteguje svoja jadra
za petjem ptic, ta čas.
Še stari gramofon ne iztisne melodije.
Na belih tratah je le plahost
in je grmenje zveriženih nebes,
in ples poletnih sap.
Ni naglice in ni umika.
Le čas opran na upe lega.

Andrejka