KO ZAŠUMIJO BREZE
in potegneš bruno iz svojega očesa, vidiš, kako
nad glavo vsakega človeka joče majhna zvezda.
ko ti na siva tla vsakdanjosti pade mast iz ušes,
zaslišiš, kako nad vsako mlakužo brezumja kriči
resnica. ko zašumijo breze, zavohaš šklepetanje
kosti in kar naenkrat se ti zazdi, da si že ves čas,
odkar obstajajo sonca, trave in pesmi, le škržat,
ki ob večerih škripa v polmrak srh svoje ljubezni.
Kako lepše kot volk, ki tuli v luno se bere škržat, ki škripa v polmrak ... melanholična pesem o spoznanju ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 12. 04. 2016 ob 07:10
- Prebrano 813 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 529.9
- Število ocen: 17