kot da je pesem, ki počasi kaplja iz njih kot tekoča

steklovina, le roj muh. motijo me škornji v praznih

pogovorih s počasnimi ljudmi, motijo me prhutanja

njihovih zamaščenih čutov, okorne niti njihovih risb.

moti me ta okus v ustih, ta okus po gnijoči čebuli in

prasketajoči duhovni elektriki. kakor da se mi lastna

slina spreminja v nekoristno sluz, v nekaj, česar ne

znam in niti nočem imenovati: da postajam vampir,

ki ga lahko odžeja le z nočno srebrnino obogatena

kri vseh tistih, ki še vedno zore skupaj z rožami in

zvermi v svojih živih steklenjakih: varni pred prejo

vsakdanjosti, ki bi jim spredla srca v mrzle kokone.

Dani Bedrač