Usodna jesen

prazna veja zajoče

nimam več listov.

Nekaj manjka. Neka beseda, svetlo ozadje temne tarče

proti kateri hitim. Tišina je. Niti veter več ne šušti med

bogatimi vejami s tankim zlatom posute, da tlakovana je

ravna pot, ki nima ovinkov. Pridem z zamudo, obstala sem

nekje sredi besed, ker je cesta bila mi prehitra.

In jesen, ki nima več dvajset let, jesen se stara,

odpada listje in veje brez šuštenja migljajo,

veter  piha mimo, ni več pahljač.

Hlad pritiska na kožo.

Ogrej me s kožo, ker listov več ni.

IŽ-lev