Rad imam sence

na mehkih gubah

tvojega obraza.

Skozi tvoje oči gledam

kako bliskovito počasi

zahajam za prepadom

nečimrnega Jaza.

Rad imam prah

na starodavnih vazah

lišaje na drevesih

školjke na amforah

se lepijo kot blazinice

tvoje najljubše kreme

s katerimi si mažeš

mednožje ustnic

razpokanih od besed.

Ne vem če veš

da ljubim vzglavnik

tvojih lepih misli

nasedlih na obalo

drugačnih sanj

v katerih te ljubim

kot koža ljubi kite

kot meso ovija kosti

z neusahljivo strastjo

razdevičenega tigra.

Najina miza je ustje reke.

Kapljice krvi na vinski koži

drhtijo v njenih globinah.

Skozi njene ožine potujejo

orjaški parniki brez tesnobe

ki oži žile in postavlja jezove.

Na drugi strani je še prostor

za posiljeno srce

zadavljeno dušo

kastriranega duha

na plesišču pozabe

vsi trije plešejo

mrtvaški ples.

Ko ljubim se grem zares.

Ko ljubim se grem do konca.

Do konca in še čez.

Ko ljubim stavim na to

da bom preskočil pregrado

ki naju loči do sebe.

In se napasel na sramni travi

tvojih potnih oči.

Ko ljubim izgubim sebe.

Kar nisem nikoli imel

ni več moja lastnina.

Zavijam ga v darilni papir

obletnic najinih porazov

v katerem počiva

črna luknja zmagoslavja.

In čaka da izbruha iz sebe

materijo gneva ki visi

s čaše opojnosti

v kateri se blešči

strup najine skupne smrti

na pogorišču objokovanj.

In redkih srečanj v živo

ki režejo meso trenutka

za golaž iz božjega jezika.

Ljubim sol tvojega jezika.

Amen

vidzigon