Spet prihajaš.
Obsijana je tvoja pot,
ko tiho lebdiš nad tlemi v prihodnost
in za tabo vznikajo razcvetele rože.
Naj sijem na tvojo pot.

Naj bom sonce na obličju sveta, ustvarjenega zate.
Naj te spremljam čez brezkončna polja zavesti.
Naj sijem na tvoje brezmadežno obličje.
Sijal bom zate vse do rdečega mraka,
ko mi zmanjka zarje in utonem
ugasel v globini morja tvojih oči.

Naj bom zate mesečina v izgubljenem tavanju noči,
ki jo vedno znova premaguješ.
Dan je svetlejši ob tvoji belini,
ki razganja sence prihodnosti.
Naj vročičen vzplamenim in svetim tebi,
moja vodnica čez temna brezna moje duše,
dokler ne odletiš brezhibna,
jaz pa usahnem v črnem prahu saj.

Naj bom sveča, ki ugasne zate.

enygma