Pozabila sem na kresničke,

nisva si jih uvila okoli vratu,

okoli nog in rok,

pozabila sva pustiti

luč,

zato ugašava

v vsaki noči izmučeno,

prihajava čedalje pozneje

in govoriva čedalje tišje.

Pa zmanjšujeva ogenj,

na trenutke gori tako malo,

da vidiva zahajanje meseca,

ki so ga oči prepešačile,

ko so ustnice nehale poljubljati.

Beseda z ekrana naju kliče

v tišini teme ugaša

zadnji plamen,

v tihi odhod

minevanja.

IŽ-lev