Že mrk od pričakovanja, trepetajoč

pred njenimi vrati sem prestopal se plah

in nebogljen. A v hipu sem začutil moč,

ko sem prestopil prag, me je minil ves strah.

Besede odvečne, ki sem hotel jih izreči,

odpadle so od mene kot lupina

in gol obstal pred njo v tišini sem glušeči,

le plamen je jezno sikal iz kamina.

Po stenah senci najini zadrgetali

sta v žgoči strasti, da se je soba vnela

in vso noč naga vroča koža v zadihanih zrcalih,

a zjutraj, na ognjišču ostal je kup pepela.

Matej Krevs