Kdo nas je tako približal tlom,

da ne vidimo več sidrišča.

Kdo nas je tako razpršil,

da se ne moremo več zbrati.

Kdo je iz nas naredil lutko,

da nas prepikana več ne boli.

Kdo nas je pobral s ceste,

ko smo hoteli občutiti daljavo,

Kdo nas je zanikal,

ko smo hoteli biti scela.

Kdo nas je prižgal,

ko smo hoteli počiti.

Kdo nas je slečene olupil

in olupek odvrgel

pod božje stopalo.

Tisti, ki nas ni nikoli okaral,

nas zdaj pusti temneti.

Tisti, ki nas je nadiral,

našo zemljo zdaj rahlja in zaliva.

Ta, ki je prišel prezgodaj,

naša rana sonca v rjuhe ovija.

In kdor si nas je sposodil,

za nas še vedno zbira drobiž.

Nikoli se ni vprašal,

ali je naša malha dovolj velika

za njegovo grabežljivo oko.

Nikoli se ni vprašal,

ali smo sposobni sprejeti

vse, kar nam je zamolčal,

preden nas je zapustil,

in odšel po uhojenih poteh.

vidzigon