zglajene poti vse bolj drsijo proti nevidnemu robu
ki je na horizontu upanja obešen na težo vesolja
zanke besed se razpirajo vežejo toplino
rojeva se kamnita volja posameznika
kot da jo perejo ledene kaplje z neba
in tisti feniks ki bi naj bil metulj je ličinka ki žre stene

poprimi roko ki jo najbolj poznaš
glej v oči ki si te želijo
ne prebiraj neodposlanih pisem brez naslovnika
in nikoli ne bo nikogar drugega
ki bo moral zaobjeti vse namesto tebe
ni pomembno štetje niti preštevanje
omembe vredno je pomembno da se lahko prištevamo
in tisti feniks ki bi naj bil metulj je ličinka ki žre stene

prekratki koraki po zemlji sestopajo proti marsu
kot begunci bežimo na drug planet
maternica nas bljuva v atmosfero kot raketo
ki se iztrga privlačni sili vseh ljudstev
zidovi vedno znova zrastejo zidovi
zalivamo jih s strahom pred neznanim početjem
ker nočemo da drugi vidijo kaj naj počnemo s seboj
ob koncu spoštovanja si vreden česa komu in zakaj
ko bi se le konec strinjal
vse temneje postaja
ko v globeli vidiš svetlo točko
na zadnjem sprehodu upamo na veter
veter povej komu spihaš nemir
ko se v zliješ v sotočje spoznanj

in tisti feniks ki bi naj bil metulj je ličinka ki žre stene