Nikoli videna je dobra vila
mi pajčevino sivega vsakdana,
ki se bohoti po vseh koncih zbrana,
potrgala, ko nemo je vstopila.

Odtlej na mlado damo misel nosim
in muza daje nov zagon utripu.
Za njen pogled, čeprav minil bi v hipu,
za bežno srečanje vsevišnje prosim.

A ko iz noči v noč mi buri spanje
podoba, ki razuma ne posluša,
z vsakim jutrom se krepi spoznanje,

da krik nesmiseln je hrepenenja,
ki na papir ga hlastno izliva duša,
saj njej nikoli slišan tiho jenja.

enygma